»O nasilju moramo vedno znova govoriti. Vemo, da ne nastaja v vakuumu, temveč kot posledica družbenih in zgodovinskih okoliščin. Prav zato bomo letos razpravljali o vlogi književnosti in o tem, kako se ta lahko nasilju zoperstavi.«
»Kot to velja za umetnost, velja tudi za naravo. Reka, ptica ali molekula kisika ne vedo, da bi se morale ustaviti na kontrolni točki ali meji. Niti ni v dobro ljudi ali drugih bitij, da takšni zidovi obstajajo.«
»Vse ljudi peresa pozivajo, da pišejo, berejo in delujejo z zavestjo, da se morajo pogledi civilizacij po svetu razviti v smer bolj harmoničnega življenja – življenja, ki ga hrani narava, ne pa takega, ki naravo izčrpava; življenja, ki spoštuje njeno zapletenost, ne pa takega, ki jo uničuje.«
»Kot to velja za umetnost, velja tudi za naravo. Reka, ptica ali molekula kisika ne vedo, da bi se morale ustaviti na kontrolni točki ali meji. Niti ni v dobro ljudi ali drugih bitij, da takšni zidovi obstajajo.«
»Vse ljudi peresa pozivajo, da pišejo, berejo in delujejo z zavestjo, da se morajo pogledi civilizacij po svetu razviti v smer bolj harmoničnega življenja – življenja, ki ga hrani narava, ne pa takega, ki naravo izčrpava; življenja, ki spoštuje njeno zapletenost, ne pa takega, ki jo uničuje.«
»To trenje med družinama se mi je zdela zanimiva začimba za njun odnos, hkrati pa služi orisu nekega stanja v slovenski družbi, ko otroci iz bolj katoliškega, posledično bolj desničarskega okolja, težko prihajajo v stik z otroki, ki so bili vzgojeni v bolj liberalnem, levičarskem duhu. Želela sem si upodobiti ta presek.«
»Rada uporabljam humor in ironijo kot literarni sredstvi. Želela sem dati satiričen naslov, ker pišem o ženskah, ki se ne počutijo ravno kot prvakinje. V življenju jim gre vse narobe, ampak v resnici so zame prvakinje – in sicer zato, ker kljub težavam, s katerimi se spopadajo, ne dopustijo, da jih težave usodno zlomijo. Poskušajo ostati dobre osebe in navigirati odraslo življenje v neki zelo nezavidljivi situaciji, zato se mi zdi, da naslov romana lahko vzamemo precej dobesedno.«
»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«
»Problemi, ki jih naslavljajo knjige, o katerih govorimo, so kompleksni, ne da se jih zlahka rešiti. Tudi festivala ne ustvarjamo z naivno mislijo, da bomo na njem z roko v roki odkrili rešitve. Ampak o problemih je treba govoriti in tudi o umetnosti, ki se jih dotika. Itn. odpira še en prostor za pogovor o literaturi, umetnosti in problemih in teh prostorov ni nikoli preveč.«
»S svojim delom in delovanjem nenehno opozarjam, da smo okvire nacionalnih književnosti prerasli in je naposled prišel čas za novo ali pa morda ne tako zelo novo, razumevanje književnosti kot tiste svetovne.«
»Ne morem verjeti. Zelo sem vesela, to je dodatna motivacija za pisanje in pričakujem, da bova s Suzano dobro sodelovali. Komaj čakam, da izide ta knjiga, ki bo zbirka kratkih zgodb, saj si že dolgo želim, da bi jo izdala«
